Že v času osnovne in srednje šole sem sovražila športno vzgojo, kasneje pa sem še zbolela za avtoimuno boleznijo, ki me je omejila že pri hoji, kaj šele pri telovadbi. Bolezen je terjala bolečine v sklepih in depresijo. V tem času sem se zredila, nato shujšala in se vrtela dolgo let v krogu raznih diet, stradanja in nezadovoljstva. Poskusila sem razne diete, se vpisala v fitness brez znanja o izvajanju vadb, najbolj drastična pa je bila odločitev, da bom stradala, ker sem se želela vrniti na mojih 65 kilogramov. Slabosti v tem času ne želim opisati, ker sem bila v vrtincu nezadovoljstva sama s seboj in v najstniških letih, ko sem iskala samo sebe.

Tako kot mnogi drugi, sem leto 2022 začela z novoletno zaobljubo o zdravem načinu življenja. Ponovno sem si rekla mnogokrat izrečeni stavek »Ja, zdaj je pa res dovolj, naredi nekaj zase!«. In sem! Jaz, pri 26tih sem se odločila vpisati v Jeklarno in imeti osebno trenerko. Ja, trener moškega spola je takoj odpadel, ker sem imela sama pri sebi ogromno strahov.
Vsi se na začetku sprašujemo kaj si pa bodo drugi mislili; grozno izgledam v športni opremi; ne znam in ne zmorem narediti 5 sklec; itd. Zavedaj se, da je ostalim vseeno, ker se vsak posveti svojemu treningu. Sicer pa, tudi, če si kdo misli karkoli, ti res pomeni mnenje neznanca? Meni iskreno ne in se na treningu osredotočim samo nase in na pravilno izvajanje vadbe.
Začela sem s treningom v Jeklarni, ker se nisem dobro počutila v svoji koži in ker mi je bilo grozno, da sem popolnoma brez energije in kondicije. Strah me je bilo, da sem slaba, najslabša na svetu. Strah me je bilo obsojanja. Naj omenim, da obsojanja od tujcev ni bilo, moram pa priznati, da je še danes po skoraj dveh letih rednega treniranja, obsojanje v moji družini oziroma v krogu meni najbližjih. Kako se s tem soočam? Težko, vendar moram. Verjetno ljudje, ki te vidijo vsak dan ne opazijo razlike, kot pa prijateljica, ki jo vidiš vsak mesec. In vsi prijatelji vidijo moje spremembe, pa čeprav niso drastične, starši pa žal ne. Vseeno pa podpirajo to, da športam.

Kljub temu, da še danes ne maram športa, moram priznati, da mi trening manjka v kolikor ga zaradi xy razloga izpustim. Obljubila sem si, da bom konsistentna in sem. Nič se ne zgodi čez noč in tudi tvoja in moja preobrazba se ne bo.
Poleg vseh življenjskih padcev, sem vsekakor imela le te tudi v Jeklarni. Začela sem s treningi popoldne po službi in dokaj hitro videla, da mi jutranji bolj sedejo. Pomembno je, da ko začneš padati, se pogovoriš s trenerjem. Žal noben od nas ne zna brati naših misli, zato je pomembno, da smo iskreni in povemo na glas kaj želimo. Najboljši občutek je, ko imaš že zjutraj svojo kljukico pri telesni aktivnosti in popoldne ti ne bo noben očital zakaj ležiš na kavču. Zaslužiš si tudi počitek.
Izzivi so vedno bili in vedno bodo, menim pa, da je najbolje, da se prepustiš osebnemu trenerju. Najbolj sem vesela, da sem dobila za osebno trenerko osebo, ki me podpira, razume in svetuje na treningih ter prav tako v osebnem in poslovnem življenju. Verjetno bi Lucijo lahko poimenovala poleg osebne trenerke tudi kot terapevtko, prijateljico, osebo, ki mi zna svetovati in me dvigniti iz žalosti v veselje. Pomaga mi, da se spoštujem, cenim in verjamem vase. Verjamem, da mi ravno zaradi nje ni težko hoditi na treninge v Jeklarno. Kljub ogromno strahov, ki jih imam še danes, nikoli nisem bila deležna niti enega obsojanja z njene strani ali s strani kogarkoli v Jeklarni.

Moje mnenje o sebi se iz leta v leto izboljšuje. Potrebno je veliko dela na sebi, pri tem pa mi pomaga tudi vloga v službi. Največja razlika je vidna pri telesni pripravljenosti in vsakodnevnih aktivnostih. Počutje in nivo energije mi varira, saj je veliko odvisno tudi od ostalih življenjskih faktorjev, vendar je moj hormon sreče vsekakor zapolnjen po končanem treningu. Še vedno pa imam izzive s prehrano. Učim se, da v vsak obrok vključim beljakovine in vlaknine. Ne želim jedilnikov, ker se ne želim omejevati s prehrano. Moj cilj je, da jem vse zmerno.

Verjamem v to, da se v življenju vse zgodi z razlogom. Vesela in ponosna sem nase kjer sem. Kdaj opazim, da sem premalo hvaležna za vse kar imam. Izzivi v življenju vedno bodo, pomembno je le kako bomo tem izzivom prišli nasproti. Sovražim stavek »Če je meni uspelo, bo ziher tudi tebi!«. Ne ni nujno, žal. Svojo preobrazbo začneš, ko začutiš, da jo želiš. Jaz sem jo začela in začutila, ko sem se začela o strahovih na glas pogovarjati s prijateljicam. Anita, najboljša prijateljica, je oseba, ki me še danes suporta. Je direktna, ampak to tudi potrebujem. Tudi ti potrebuješ eno Anito v življenju ali pa samo uvodni posvet z Lucijo in verjemi, da si na pravi poti. Po posvetu v Jeklarni sem točno vedela, da je to-to.

Ne bodi tiho, ampak daj vse iz sebe. Verjamem, da nam vsem lahko uspe, ker si lahko pomagamo.